?e se je Retrovizor prejšni teden z Ubežnikom preteklosti (Kiga kaikyo, 1965), magistralnim, transcendentalnim portretom povojne Japonske, zamaskiranim v proceduralno detektivko, spominjal prezrtega mojstra Uchide Tomuja, tokrat brklja po tisti preteklosti, ki se vsaj na videz zdi bližja določenemu cinefilskemu "domicilu": po kinematografiji Jacquesa Rozierja, sopotnika in brodolomca francoskega Novega vala: avtorja, ki ni nikoli pripadal "kanonizirani" novovalovski filiali (pod mentorstvom Langloisa in Bazina; iz  kinotečnih vrst do cahiersovih strani), a je do sorodnih rezultatov  prispel po takorekoč "uradni" poti, preko študija režije in vajeništva  na televiziji.

In prav brkljanje je nadvse primerna oznaka za Rozierjev skromen, a toliko bolj dragocen opus, ki se z velikimi presledki piše vse od sredine petdesetih dalje. Začenši, kakopak, z enkratnim prvencem Rentrée des classes (1955), kratkim ljubezenskim pismom Jeanu Vigoju in njegovemu Zéro de conduite (1933), kjer pa Rozier anarhično energijo otroštva — tega privilegiranega očišča vseh novih kinematografij svojega časa, od neorealizma do Novega Vala — upesni z novimi filmskimi sredstvi in ustvari enega najlepših filmov o otroštvu (vsaj po Langovemu Moonfleet (1955)) in hkrati enega najbolj poetičnih kratkih filmov nasploh.

Rozierjeva obljuba se izpolni z Adieu Philippine (1961), delom, ki poletí na krilih novovalovskega trenutka in kar nekako mimogrede udejanji vse njegove opevane premise: lahkotna, neposredna, lucidna, muzikalična komedija, nabita z mladostniško energijo ter inovativnimi filmskimi domislicami in prijemi. A hkrati, kljubujoč svojemu nenevarnemu videzu, predvsem tudi politična izjava, zasidrana v svoj  čas, v leto 1960: v šesto leto vojne za neodvisnost Alžirije. Ta neogibna dejanskost njegovemu junaku (in njegovemu gledalcu) zastavlja moreč ultimat: ko se bodo junakovi brezskbni dnevi iztekli, se bo odpravil na fronto. Na koncu lahkotne in z življenjem nabite komedije stoično čaka vojna. Le kako je mogoče posneti brezskrben (ali  kakršenkoli) film, ko pa nekje — prevzaprav niti ne predaleč — vselej  divja vojna? A Rozierjeva "zaskrbljenost" je vse kaj drugega kot  nemočno kljuvanje vesti, s katerim bi trpinčil film in lastno  izjavljanje; je kvejčemu tisti nujni proviso, ki ga kasneje Godard,  pri razmišljanju o dogodkih v Vietnamu in Palestini, dialoško in  samorefleksivno dramatizira: kako posneti film in spregovoriti o  tem, kar se dogaja? Tukaj in hkrati drugje, ici et ailleurs?

vec:
http://www.retrovizor.si/junij-2009/roziere