Za začetek: kdo je ta neznanka, Uchida Tomu? Gre spet za enega tistih preštevilnih japonskih avtorjev, ki so doma cenjeni, na Zahodu pa – čeprav gre za poglavja globoko pretekle filmske zgodovine in ne morda težje sledljive aktualnosti – praktično neznani. V Uchidinem primeru je temu nemara botrovala režiserjeva vdanost studiu Toei (nezainteresiranemu za izvoz svojih izdelkov), ki je hišnega režiserja Uchido zalagal z raznovrstnimi scenariji in mu ni vedno pustil, da bi sam izbiral zgodbe po svojem okusu. Rezultat te naveze je danes množica filmov (vsega skupaj je Uchida kot režiser podpisan pod približno štirideset filmov), v kateri šele pozoren pogled razbere avtorjev podpis: to je humanistično, liberalno prepričanje, zaradi katerega je Uchida v začetku štiridesetih, ob razcvetu nacionalističnega brezumja, prebegnil na Kitajsko in tam ostal vse do petdesetih let (legenda pravi, da je pomagal vzpostavljati filmsko industrijo Ljudske republike Kitajske). Domala vsa navedena družbenopolitična in estetska naprezanja se zlijejo v eno in najlepše do izraza pridejo prav v Uchidinem filmu Fugitive from the Past, ki uradno na Japonskem velja za eno ključnih del domače kinematografije. Triurni Fugitive from the Past se danes gleda kot idejni zametek v teh prostorih bolj domače Kolesarske kronike (17-sai no fukei – shonen wa nani o mita no ka, Koji
Wakamatsu, 2004), političnega eseja na temo nedoločljive membrane med preteklostjo in sedanjostjo, na temo odgovornosti posameznika na nevidnem razpotju med spominom in pozabo. Spet imamo opravka z motivom zločina, storjenega v preteklosti; taisti zločin je spet simptomatičen za svoj specifičen prostor in čas ter kot tak nastopa v dvojni vlogi: kot intimni demon posameznika in simbolni madež na kolektivni vesti družbe; spet smo priča podaljšanemu, agoničnemu begu prek časa in prostora (Uchidin beg pred preteklostjo se odvija prek cele Japonske in pokrije obdobje celega desetletja!), čigar sklepna sekvenca ni zgolj ambivalenten konec, temveč predvsem nov začetek: tako za »osvobojene« protagoniste kot tudi priče njihovega romanja, med katere seveda sodi predvsem gledalec filma. Razlika med novo in staro mojstrovino tako pravzaprav tiči le v tem, da je Fugitive from the Past v žanrskem smislu kriminalka (kolikor seveda v žanr kriminalke sodi tudi Zločin in kazen) – poetično figuro Wakamatsuja predhaja žanrski obrazec Uchide, vendar je ta obrazec temeljito načet z avtorjevim modernističnim pristopom: z njegovo iskreno vero v možnost sprave oziroma preseganja dihotomij, ki se krešejo iz različnih pogledov na nevralgične točke polpretekle zgodovine, vero v nepreklicno začasnost kriznega stanja stvari. Rdeča nit filma, še najlepše povzeta s frazo »bežiš lahko, skril se ne boš«, se potemtakem ne bere več kot grožnja, kot oblak melanholije nad prekletimi, temveč kot spoznanje modreca, ki ob zaključku bega, v trenutku neposrednega soočenja med (vztrajnim) včeraj in (resigniranim) danes, uzre le še nujen pogreb agonije, nad katerim bo slej ko prej vzšlo novo sonce.

več:
http://www.retrovizor.si/junij-2009/fugitive-from-the-past