Ceprav Sam Peckinpah med reziranjem svojega dolgometraznega prvenca *Deadly Companions* ni imel nadzora ne nad scenarijem ne nad montazo ne nad igralci (zadnje sicer drzi le pogojno; producent Charles Fitzsimmons, brat Mauren O'Hara, mu baje ni dovolil, da bi dajal napotke njegovi sestri, nosilki glavne zenske vloge), je v filmu ze cutiti pridih motivov in sporocil, ki jih je vpletal v svoje najbolj priznane filme, predvsem seveda v Divjo hordo in Slamnate pse. Se najbolj zaznavno je travmaticno kresanje med trdovratnim moskim ravsanjem za nadvlado in zensko gonjo za pripoznanjem. Odnosi med spoloma so v Peckinpahovih filmih pogosto konfliktni, ker mosko samogradnjo, osnovano na globoki, razboleli notranjosti, ovirajo preproste zenske, ki se afirmirajo z dramaticnimi gestami.

Konstitutivni element vesterna, ki je bil v tekocem ciklu filmskega krozka ze veckrat omenjen – torej da gre za zanr, katerega mitologija zadeva vzpostavitev novega druzbenega reda oziroma zagon neke nove zgodovine – je tu prisoten, vendar ga presiva glavna filmova vsebinska nit: nenehna oscilacija med hlastanjem po necem novem in navezanostjo na anahronisticno, mrtvo izrocilo. S to potezo je zaznamovano ze okolje, v katerem se pripoved sprozi. Novomehisko zakotje Gila City ze dve leti ni videlo koledarja, zato se njegovi prebivalci o tem, kateri dan je, odlocajo v skladu s potrebami svojih poklicev – mestni pridigar se obnasa, kakor da bi bila nedelja, cez cesto pa so cipe v kabaréju prepričane, da je ponedeljek. Kljub temu, da si mescani krojijo urnik povsem avtonomno, svojo izbiro osmisljajo s tradicionalno terminologijo ...

vec:
http://www.retrovizor.si/marec-2009/deadly-companions