*Party Girl*, N. Ray, 1958

"That Cyd! When you've danced with her you stay danced with."
Fred Astaire

V grob je nedavno odplesala Cyd Charisse, aksiom hollywoodske balerine, zascitni znak stevilnih kljucnih muzikalov petdesetih (Singin' in the Rain, The Band Wagon, Silk Stockings), ena redkih deklet, ki sta jo na platnu po rokah vrteli obe bajeslovni figuri zanra, Fred Astaire in Gene Kelly, senzualni dinamit in zlata kura, katere bohotna stegna je studio MGM leta 1952 zavaroval s polico v visini pet milijonov dolarjev.

V skladu s svojo prekucnisko naturo se Retrovizor dionizicni divi ne
klanja s projekcijo katerega izmed navedenih druzinskih lunaparkov,
temvec se cile teksacanke (kakopak tudi prijateljice najbolj razvpitega
teksacana) spominja po naslovni vlogi v relativno obskurnem filmu
Nicholasa Raya Party Girl (1958), gangsterskem antispektaklu v
tehnikolorju in z dvema plesnima sekvencama.

Veliki Ray je Party Girl posnel nedolgo potem, ko je imel za pasom ze
svoje najvecje hite, tako kritiske (Johnny Guitar), komercialne (Rebel
Without a Cause) kot univerzalne (Bigger Than Life), zato je v obraz
vseh velikih pricakovanj Party Girl odjeknil kot bomba: parada
banalnosti, ognjemet klisejev, orgija kica, eksplozija vulgarnosti, so
kritiske strelice na film dezevale z leve in desne. Iz Francije je
istocasno krical Fereydoun Hoveyda, enfant terrible revije Cahiers du
cinA©ma na prelomu petdesetih v sestdeseta, in Party Girl oznaceval za
Rayevo "mojstrovino", za "brilijanten" film, za "popoln" film: "Kako ne
razumete, da se najbolj smrtne vseh tegob skrivajo za skrlatno povrsino?"