Mitja Reichenberg: ZAPUŠ?INA UMETNOSTI TOTALITARIZMA

Hannah Arendt je postavila izhodišča za tezo "naj se zgodi resnica, tudi če propade svet" (lat. Fiat iustitia, et pereat mundus). V tem oziru se je v glasbeni poanti potrebno vprašati, kaj se je dejansko zgodilo z glasbo od Richarda Wagnerja (npr. od oper Tristan, Lohengrin in Tannhauser) do Herberta Windta in Gottfrieda Huppertza. Pokazati je potrebno na idejo tonalnega centra in njegove razgradnje kot razgradnje družbene strukture, kakor pravi Theodor Adorno, ki nujno vodi v konflikt resnice in laži. Laž se tako lahko preimenuje v iluzijo oz. v današnji virtualni svet (kot je bil konflik Nietzsche-Wagner). Tako postane glasbena tonaliteta totalitarna diktatura predpisov, katerim naj bi se podvrgel slehernik, ki stopa v posvečen tempelj glasbene umetnosti. A prav filmska glasba se je temu ognila in ponudila novo, radikalno obrnjeno zrcalno pot: zrušitev (starega) sveta prav v imenu (in zaradi) resnice. Ta pa je vedno onkraj sveta Realnega.

Mitja Reichenberg je skladatelj filmske glasbe, glasbeni kritik, teoretik, analitik in predavatelj na SAE Institut.