[b]Aljoša Kravanja: KAKO IZRE?I GREH?[eb]

Pred par leti se je v debati o razmerju med javnim in zasebnim v ameriški kulturi skovala beseda, ki odlično povzame celotno problematiko: oprahfication, ali, v zasilnem prevodu, oprahfikacija. Beseda pomeni javno izpoved svojih čustev, travm in grehov.Termin je v več pogledih globoko paradoksen. Izpoved naj bi pomenila razgrnitev samega sebe, sebe, v kolikor si singularno bitje, polno edinstvenih občutkov, grehov in vzgibov. V izpovedi prihaja na plan človek v vsej svoji singularnosti. A vendarle je ta singularnost načeta, saj se v oprahfikaciji človek izpoveduje skoz način govora, ki je sam že okužen z neko drugo singularnostjo: s slavno voditeljico pogovornih oddaj. če so Rousseaujeve Izpovedi zgolj zastavile tip izpovedovanja, je Oprah dala izpovedi svoje lastno ime. Zato bi lahko parafrazirali Adorna ter dejali, da tako kot po Auschwitzu ne moremo pesniti, tako se tudi po Oprah Winfrey ne moremo izpovedovati.

Kljub temu – ali prav zato, ker gre za nemožnost – bomo poskušali misliti izpoved. Predavanje bo poskušalo pokazati - na primerih Avguština, Rousseauja, Turgenjeva in de Quinceyja - v kakšnem razmerju so grešnost, intima subjektove notranjosti ter način govora izpovedi. Problematike se bomo lotili iz dveh plati. Prvič iz njenega genetičnega momenta: kako je mogoče, da je izpoved iz mučnega razkritja lastne grešnosti postala forma narcisoidnega govora, »izpovedovanja lastnih čustev«? In drugič, iz njene forme: kaj počnemo, ko se izpovedujemo? Komu izpovedujemo svoje grehe? Kdo je tisti, ki jih izpoveduje? Ter, najbolj bistveno, kaj se zgodi z grehom, ko ga izpovemo?


Aljoša Kravanja je študent filozofije, sicer pa avtor razvpite Nočne beležnice, vrhunskega bloga, ki ga najdete na spletnem naslovu http://belezka.blogspot.com.